SNEŽNI KOLAPS - Policista POSLUŠAŠ, kajne?

JUG SE JAVLJA. Sneg so napovedali že nekaj dni prej. Vse sem vedela in sem se vseeno odpravila v prestolnico z avtomobilom. Ker to je tako po štiridesetem - da se malce razvadiš. In na vlak niti ne pomisliš več. Na pregledu kar hitro opravim, se odpravim peš do parkirne hiše, kjer so mi za dve uri naračunali več kot za 4 kofičke. Tudi to je Ljubljana. Po pregledu si potiho rečem: "Andrejči, najboljše, da takoj sklizneš iz Ljubljane. Hitro kolikor se da, pa boš raje šopingirala v dolenjski prestolnici." In res hitim, vendar so ceste po Ljubljani že v kaosu. Malce me odnese - parkrat. Tega moški vozniki ne bodo nikoli razumeli - da se v naših glavah sproži ALARM strahu. Na mač. Zato ženske res ne maramo snega, posebej, če moramo voziti po njem.

Sneg je naletaval kot nor. Potiho sem si mislila, da bom tokrat malce dlje potovala domov. Sneg je vse bolj naletaval, ko še sploh nisem bila zunaj Ljubljane. Ulalala..."Saj na avtocesti ne bo težav, tam plužijo v iber." Ustavila sem se na prvi bencinski črpalki, ker sem imela bencina za zadnjih 70 km, kar pri mojem hitro zbledi, še preden padeš pod 50 km, kar naenkrat padejo črtice. Zatorej previdno ustavim, čeprav je snega že toliko, da najraje ne bi. Bencinska črpalka je polna ljudi, avtomobilov, ki vsi krožijo kot muhe. Nič ne opazim, da je kaj narobe. Tankam. No, bolj želim tankat. Nič. "Pa kaj, še tankat ne znam. Kaj delaš, Andrejči? Preveri. Aktiviraj se." Nek "sumljiv tip" me gleda in sprašuje, kam grem. Odmahnem z roko in grem do bencinkelnerjev. Vse je temno. Vrata se ne odpro, kakor vedno na bencinčrpalkah. Pogledam notri, kakor, da je pravkar atomska bomba padla, pa je vse zaprto. Ženskica me pogleda in reče, da je zmanjkalo elektrike in da je vse vrgo ven. Gledam jo in povprašam, če je smiselno čakati. Gleda me in reče, da ne. "Kje hudiča je naslednja pumpa? Ker vem, da je naslednja šele pri Trebnjem. Ivančno ne štejem, ker moraš dol iz avtoceste." Ona mi zatrdi, da je malo naprej, samo, da moram dol iz avtoceste. Nisem najbolj zadovoljna, ker KDAJ se je vam zgodilo, da je zmanjkalo elektrike na bencinski črpalki. Nič, vztrajno si govorim: "Andrejči, vse bo dobro. Saj imaš še bencina. Samo bolj te skrbi, ker pada sneg. Ne maraš ga."

Sumljiv tip še enkrat pride do mene in me vpraša, če sem iz Trebnjega. Na hitro mu rečem, da žal ne. Kar malce pobegnem. Priznam. Nimam energije za štoparja.

Naenkrat snežni kosmiči, ki jim nekateri pravijo drekci, začeno tako padati, da moram vključiti najhitrejše brisalce. Počutim se kot gozzila v avtu, s kapo, ruto in bundo-plaščem. Tako so me učili v avtošoli. Si v pripravljenosti. Niso me pa učili, kako se "umiriti". Nope.

Opazim, da tovornjaki na desni strani avtoceste stojijo. Še pred grosupeljskim Kongom. "Opa mico, Andrejči. Počasi bo šlo. Pa dobro, njim ne gre, avtomobili bodo šli." Naenkrat opazim tudi polno avtocesto avtomobilov, ki stojijo. Tik pred odcepom. Stojimo. Grem ven, kjer možakar iz naših južnih sosed držav stoji zunaj s cigaretom v rokah. Lase ima naenkrat bele. Sneg pada kot nor. Grem ven - ker bolje, da si v akciji, kakor v ne-akciji.

"Nič niso rekli na radiu." 

"Ne, niso."

"Da je en pas prevozen."

Še ena trebanjska voznica se pridruži, ki stoji za mano z avtom. Ona je še bolj nezadovoljna, nestrpna in govori, da po radiu niso nič povedali. "Nesposobneži na cestah."

Ni mi bila všeč, da je tako negativna. Umaknemo se v avto. V retrovizerju (ja, ženske ga gledamo) zagledam policijski avto, ki prisopiha. Približam se mu. Nejevoljno si daje gor rumen odsevni anorak. "Kaj se dogaja?" ga res vljudno povprašam. 

"Sneg je."

Nasmehnem se in rečem: "Poleg tega dejstva. Stojimo, a mogoče veste, kaj je?"

"Sneg je."

"Uf, naporno bo. Najbolje, da počakaš." Tiho sem. Gleda me in reče: "A ste poslušali radio?" "Sem. Rekli so, da je en pas prevozen."

"Ni več. Avtocesta ja zaprta."

"Andrejči, vidiš, da ti kdaj ne boš takšna, ko boš imela krizo v službi."

"Kaj pa svetujete?"

NAPAKA.

"Ja,da greste na regionalno cesto do Ivančne čez višnjegorski klanec."

Trebanjka ga povpraša, če lahko obrnemo na avtocesti, naš južni sosed pa, kod gre ta cesta. Brezkompromisno pove, da so to ovinki pred in po višnjgorskim klancem. Nek občutek mi daje vedeti, da regionalne ceste nikoli niso dobre, ko sneži. Nek občutek pred 15 leti, ko smo z oplom kadetom na regionalni cesti ostale med Ivančno gorico in Trebnjem na nekem klancu in nismo mogle ne naprej ne nazaj. Nočete vedeti. Nek tip je vozil moj avto, s štirimi babami do Brežic, ker sem jaz takrat popolnoma odpovedala. Od strahu. Od nemoči. Od takrat snega ne maram. Pa še par trenutkov je bilo. 

"Pa vi priporočate to pot?" 

Nonšalantno mi odgovori, da ja. Večino avtomobilov upošteva njegov nasvet in odidemo. Avtocesta naj bi bila zaprta...pribižno 2-3 ure, vendar ne ve. Uf, kako ne maram takšnih medlih odgovorov. 

Pa grem. Nikoli v lajfu se tukaj nisem vozila, zato malce sledim drugim. Ampak saj veste, kako je to, ko slediš, potem pa kar naenkrat vsi avtomobili nekam zavijejo, ustavijo in ostaneš sam. Ostanem sama in kar gre. Gozd je okoli mene. Na levi in desni strani. Sam še medvedi manjkajo. Klanec. Malce žlausam, vendar se ne dam. Prvič. Drugič. Tretjič in zaplavam desno, levo. Cela vrsta za mano, en avto nasproti. Vsi čakajo. Gledajo. Jaz pa gor, dol, desno, levo. Vse poskusim, kar znam. In ne, ne vrtim na mestu. Nič. V retrovizorju (ja, gledamo ga tudi ženske) opazim PLUGER. Opa. Odprem vrata, da vidim, če imam sneg preveč pod gumami, pa ne zmorem speljati. Mojega notranejga govora ni - sem malce v paniki. Čutim.

"Gospa, kaj delate?" me vpraša zopet južni brat.

"Žlausam. Žlausam. Žlausam" rečem s povišanim tonom. Se slišim in malce mi manjka, da bi odnehala.

Opazi mojo stisko, pomiri me s prijetnim glasom, pride do mene in reče: "Gospa, vse bo v redu. Pojdite v levo, počakajte, jaz bom plužil pred vami." 

Kako enostavno. V tistem trenutku bi mu dala avto. Dala. Podarila.

Naredim. On me celo usmerja z rokami. Čeprav vem, da ne bi bilo potrebno, sem srečna.Umirim se.

Pluger pred mano. Vauuuuuuu. 

Vozimo se po klancih, kar naenkrat zopet postanemo kolona. BMW 7 ali "kaj že s štirikolesnim pogonom" me prehiti. Postal je menda živčen za mano. Ja, tako pač je. Cesta kljub plugerju ni čista. In ni "trdno". Ni.

V nekem gozdu (meni se je zdelo, da se vozim tri ure) začnejo avtomobili obračati. Pomolim glavo iz avta, kjer mi mladič od voznika reče, da je prenevarno, zato je obrnil. Gledam ga in si mislim: "Seveda, tudi ti boš obrnila. Ni druge. Pa ne boš se ......tukaj." Drugi vozniki stojijo. Grem ven, ker sem aktivna. Sami moški vozniki. Starejši gospod pove, da sta še dva takšna klanca in da je cesta "težka". Da tudi on svetuje, da se obrnemo. Še bolj si potrdim. Vsedem se v avto in že hočem obrniti, ko opazim, da ta gospod, eden za njim in eden za mano ne obračajo. "A tako......kao ti pa lahko obrneš." V trenutku se odločim, da tudi jaz ne bom. Čeprav........poznate feeling, ko veste, da nekaj ni O.K., pa rintete, pa imate tisti "smotan občutek v sebi". Torej, to sem bila JAZ poskušam iti naprej, čeprav veš, da ni najbolj sigurno. Tako kot s tipom, ki ti je všeč, pa te on sploh ne vidi, potem pa mu malce slediš. V diskoteki,ljudje. Tako - nevarno.

"Andrejči, glej, zmoreš. Tudi tvoj avto bo zmogel. Če ne, pa boš klicala vlečno službo.Glej, nimaš druge - zberi se, fokusiraj se in sledi BMW, ki te je prehitel. Pa kaj, če ima štirikolesni pogon. Ti imaš avto. Varen je."

Na drugi strani ni avtomobilov, cesta je bela. Popolnoma. Pridemo v nek "kraj", pojma nimam, kateri. Snega je še več kot na klancih. Nespluženega. BMW gre proti LJ. "Andrejči za njim pa že ne boš šla. Tuk plehka pa nisi, da boš šla nazaj v LJ." Grem proti desni tabli za Novo mesto -regionalni. Na desni opazim možakarja, ki ga ogovorim. Delavec na cesti. Predvidevam.

"Pa kam bi vi radi šli?"

Sem imela na koncu jezika Trebnje, pa sem izjavila:"Ja, Brežice."

"Ja, gospa, pa kako ste pa sem prišli?"

Joj, človek moj. In sem mu vse povedala o policistu, o svetovanju, o žlausu, o BMW in o LJ ter......"

"Gospa, nima smisla, da greste po regionalni cesti. Ni splužena. Kdo vam je pa to rekel? Dve uri počakajte, potem pa naprej po regionalni."

In potem moje proaktivno in pametno vprašanje:"A je kje tukaj odcep za avtocesto proti Novem mestu?"

In on: 

"Ja, seveda 500 metrov od tukaj. Obrniti morate."

Evrekaaaaaaa. 
BMWjevec je šel v pravo smer, čeprav je pisalo LJ.In obrnem. Ne, še ena prepreka. Tovornjak de lux je obstal na cesti - ni mogel naprej, ne nazaj. "Pa ne, tako blizu avtoceste sem." Možakar mi reče: "Gospa, pojdite čez ta parking in naprej." 

Grem.

Poln snega.

Žlausam.

Levo-desno.

Pridem do avtocesteeeeee.

Jeeeeeee.

"Ne, to je nekaj narobe. Čisto belo je vse."Popolnoma sama sem, kar naenkrat me avto z "južnimi brati" prehiti, ki je tudi obračal za mano. Sledim mu. "Andrejči, a je to avtocesta? Mora biti. Samo vozi. Samo, da greš. Samo vozi, miškica."

In sem. 40. Bogu za hrbtom. S popolno belino pred sabo.

Se sprašujete, kaj je z bencinom, kajne? Črtice.

Vem, da je do Trebnjega še 17 km in tiste smotane bencinske črpalke, kjer nič nimajo. Vozim. Počasi. "Andrejči, bo ti uspelo. Saj veš, da bo. Mora. Iz najhujšega si prišla."

Malce me odnaša. 

Fejst me odnaša.

Pridem do trebanjske pumpe. Stopim ven. Dam roke na avto in ga "kušnem". Res. 

Na pumpi ugotovim, da imam mobitel na tiho 8 klicev. Še dobro, da je bil na tiho. 

Kupim si kavo - dvojno, pepsi in čokoladko. Prva kava, voda in hrana. Ura je 12.17. Dve uri vožnje. Od pregleda na teščeeeeee.

Sedim.

"Andrejči, še 50 kilometrčkov. Daj podvizaj se."

Pot do dolenjske prestolnice je še vedno nevarna. Vozim 60. Nihče ne prehiteva. Malo avtov je. Sami moški. Vidim. Vse vidim. 

Pridem na cestninsko postajo pred Krškim kot bi odrezal. Ni snega. Čista cesta. Zeleno. 

Moj jug. 

Moj jug.

Moj jug.

Pritisnem na plin in naenkrat upočasnim. "Andrejči, ne rabiš."

Domov sem prispela ŽIVA. Po treh urah vožnje. In veste, kaj?

"Miškica moja, ti si carica marica."

To sem si rekla.

Včeraj sem pisala seminarsko nalogo SOČUTJE DO SEBE. In ker je to moje najšibkejše področje nsasploh, mi je danes uspelo. 

Je.

Policistu ponujam brezplačen tečaj empatične komunikacije, ki so jo premogli vsi moški razen njega.

In SNEG.........sem zmogla.

Sem.
In notranji talk - sočuten - je deloval. <3 

Djevojka sa sela.